Razvojna jezikovna motnja (RJM) se kaže v kar 7% populacije, enako pri moških kot ženskih. To pomeni, da imata kar dva otroka v povprečno velikem razredu (cca. 30 otrok) težave z razvojno-jezikovno motnjo (RJM). S to primerjavo želimo logopedi opomniti oz. ozaveščati o motnji, ki je velikokrat lahko prezrta, posameznega otroka, ki ima v ozadju kompleksne težave pa se lahko tretira kot tistega, ki »sedi na ušesih«.
Vir: www.radld.org
Kako se motnja kaže?
Motnja se izraža tako na področju razumevanja kot tudi izražanja jezika. V spontani komunikaciji z otrokom se večkrat izkažejo težave že s samim sodelovanjem v pogovoru, prepoznavanjem socialnih stikov, lahko je nemiren ali celo moteč za okolico. Ko nam pripoveduje, je govor otroka nepovezan ali celo izgubi temo pogovora, pogosto tudi ne razume posameznih navodil ali zgodb, zato sogovorci večkrat postavljajo otroku ista vprašanja oziroma mu jih prilagajajo. Opaziti je tudi, da ko otrok govori, pogosto zamenjuje besedni red v povedih, izpušča ključne besede ali jih »popači« na način, da izpusti del besede ali zamenja slušno podobne glasove v njej.
Če zaokrožim, gre za pomembne težave pri rabi jezik, kar osebo pomembno ovira v vsakdanjem življenju. Otroci z RJM imajo pogosto težave na področju povezovanja informacij, pomnjenja in posledično učenja, saj si težko zapomnijo posamezno besedo, zato je njihovo besedišče skromno v primerjavi z vrstniki. Pogosto so lahko pridružene težave z izreko določenih glasov oziroma t.i. artikulacijske težave, odpravljanje teh glasov pa je navadno dolgotrajnejše kot pri tistih, ki zgoraj zapisanih težav nimajo.
Vir: www.radld.org
Težave diagnosticiranja oz. strokovnega poimenovanja te motnje
Obstaja mnogo različnih poimenovanj te motnje, kot npr. specifična jezikovna ali govorno-jezikovna motnja, ki ju strokovnjaki v slovenskem prostoru največkrat uporabljamo. Avtorji v tujini so uvedli nov termin »developmental language disorder«, v Sloveniji prevedeno kot »razvojna jezikovna motnja«, vendar uradnega dogovora o poimenovanju tovrstnih težav še ni.
Logopedi tovrstne težave pogosto diagnosticirajo tudi kot govorno-jezikovna motnja ali specifična jezikovna motnja.
Razvojna jezikovna motnja: pri otroku so poleg verbalnih sposobnosti znižane tudi neverbalne sposobnosti, pri čemer otrok nima podane diagnoze motnja v duševnem razvoju (MDR). Govorimo o otrocih, ki imajo pretežno običajne kognitivne sposobnosti. Lahko pa se ob diagnozi sopojavlja tudi disleksija, AHDH, disgrafija ali druge pridružene motnje.
Diagnoza se postavlja timsko. Otroka oceni psiholog, logoped, staršem in vzgojiteljem se zastavijo vprašanja, kako otrok funkcionira v drugih okoljih. Na podlagi podatkov se ugotavlja ali gre za RJM ali ne.
Vzroki RJM
Vzroki niso še povsem jasni, gre za kombinacijo genetskih kot tudi okoljskih dejavnikov. Znano je le, da pri osebah, pri katerih se pojavijo mutacije na številnih genih, je tveganje za pojav RJM večje. Znano je tudi, da so ljudje z genetskih tveganjem v določenih okoliščinah bolj ali manj dovzetni za RJM. Če pogledamo s strani nevrobiologije, so znanstveniki opazili razlike pri razvoju možganov pri osebah z RJM, vendar so razlike neznatne. Skratka, trenutno natančnih vzrokov ne moremo opredeliti. Vsekakor pa je potrebno poudariti, da starši, ki ne govorijo ali otrokom ne berejo, ne povzročijo pri otroku RJM.
Ali je RJM odpravljiva težava?
RJM se pojavi v zgodnjem otroštvu, vendar se nadaljuje v odraslost oz. ne izzveni. O njej govorimo tudi kot nevidni invalidnosti, saj ti ljudje delajo več jezikovnih napak, tvorijo preprostejše povedi, pogosto imajo težave s samo pripovedjo. Pa vendar teh težav nestrokovnjaki navadno ne opazijo, saj tekom odraščanja posameznik z RJM razvije določene strategije, s katerimi lažje shaja v življenju.
Kakšen je občutek nekoga, ki ima to motnjo?
Logopedinja Larisa Zupanič je v oddaji »Jezi, kajne« na Valu 202 dejala, do občutki oseb s to motnjo podobni, kot če gremo v tujino, pa ne znamo dobro njihovega jezika. Ne vemo, s katero frazo pričeti, težje procesiramo informacije, potrebujemo dalj časa, da najdemo besed in jo uporabimo v stavku. Ker tujega jezika ne obvladujemo, so stavki enostavni, preprosti in niso zares odraz tega, kar smo želeli povedati.«
Kakšne so lahko posledice, če motnje ne zaznamo pravočasno in je ne začnemo odpravljati?
Če logopedi sumimo na RJM, lahko s terapijo dosežemo veliko, saj so možgani še zelo plastični in učljivi, posledično pa otrok pridobi neke ideje, nasvete, s katerimi si v vsakdanjem življenju pomaga.
Če motnje ne zaznamo pravočasno, se večkrat težave kopičijo, težave pa izkazujejo na področju slabše socialne vključenosti, pripovedovanje je nepovezano, pogovor je nepovezan, kar posledično vpliva na branje in pisanje, to pa na učni uspeh. Pogostejša je tudi tesnoba v primerjavi z vrstniki, ki te težave nimajo.
Zato je pomembno, da otroku pomagamo, po možnosti še preden dobi diagnozo. Sprva je pomoč lahko zelo posredna. To pomeni, da strokovnjaki svetujemo staršem, vzgojiteljem, učiteljem, kako pristopati do tega otroka. Ko se približuje šolsko delo, pa se otroka opremlja z znanji, ki jih bo potreboval. Pogosto je otrok tudi usmerjen in dobi dodatno strokovno pomoč, kjer se mu omogoči različne prilagoditve dela v šoli (npr. podaljšan čas pisanja kontrolnih nalog ipd.).
Na kakšen lahko otroku pomagajo starši?
Skupno branje in pogosta izpostavljenost predšolskega otroka prebiranju knjig pozitivno vpliva na njegove govorno-jezikovne sposobnosti. Tisti otroci, ki so med četrtim in petim letom starosti izpostavljeni sistematičnemu prebiranju kakovostne otroške literature, navadno zmorejo pripovedovati zelo dinamične in napete zgodbe, postavljajo junake v medsebojna razmerja ter si zapomnijo in uporabljajo tipične fraze, ki se pogosto pojavljajo v zgodbah (npr. »in srečno so živeli do konca svojih dni« ipd.), hkrati pa uporabljajo zapletenejše stavke v primerjavi z vrstniki, katerih starši nimajo navade branja zgodb z otroki.
Na kakšen način je potrebno brati otroku z razvojno jezikovno motnjo?
Zlasti pri mlajših otrocih, otrocih s težavami na področju govorno-jezikovnega razvoja ali pri otrocih, ki branje zavračajo, moramo biti pozorni, na kakšen način jim ponudimo tovrstno dejavnost. Želimo, da je skupno branje prijetno, sproščeno, da je otrok za branje motiviran, saj le tako lahko krepi vsa pomembna področja razvoja. Ob tem je pomembno upoštevati nekaj nasvetov:
Prilagodite težavnost knjige otrokovim sposobnostim (vzdrževanja pozornosti, jezikovnega razumevanja in izražanja) in ne starosti.
Ugotovite, koliko informacij je za vašega otroka dovolj, da vsebino še zmore slediti in razumeti.
Poudarite pomembne besede v knjigi. Razširite otrokovo izjavo, npr. Otrok reče: »To je hiša!« in nanjo pokaže s prstom. Razširite otrokovo izjavo: »Ja, hiša ima streho in okna!«
Otroka ne silite v branje, ampak ga poskušate zvabiti v branje na zabaven način.
Ena izmed takih knjig, z dodanimi nasveti in vajami za starše je tudi knjiga Gingo v deželi besed.
Viri:
- www.radld.org
- Brošura o razvojno-jezikovni motnji (RJM), posodobljena marca 2021; pridobljeno na www.radld.org
- Pogovorna oddaja Val 202: Jezi, kajne?
Comments